Minimalni honorar za kritiko v subvencioniranih publikacijah

Društvo slovenskih literarnih kritikov , 4. november 2019 ― Na Javno agencijo za knjigo smo v začetku jeseni usmerili prošnjo o razmisleku o minimalnem honorarju za kritiške objave v publikacijah, ki jih subvencionira tudi JAK. Po zgledu minimalnih honorarjev na avtorsko polo v primeru avtorjev in prevajalcev smo predlagali, da bi minimalni honorar znašal 150 evrov bruto na kritiko, in sicer ne glede na njeno dolžino; priprave za pisanje 3000 znakov dolge kritike niso nič manjše kot v primeru 7500 znakov dolge kritike, pogosto je celo obratno. V primeru spremnih besed pa smo predlagali že uveljavljen obračun po avtorski poli, torej vsaj 365 evrov bruto na avtorsko polo. Na JAK so se nemudoma odzvali na naš dopis. Našo pobudo so sprejeli, tako da bodo v prihodnosti v razpisih za sofinanciranje knjig in revij med izhodiščne honorarje uvrstili posebej tudi literarno kritiko ter spremne in uvodne študije h knjižnim izdajam.   Veseli smo, da smo skupaj z Javno agencijo naredili nov korak k izboljšanju položaja kritike in kritikov!
Diego Maradona (2019)

Diego Maradona (2019)

Filmski kotiček, 3. november 2019 ― Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Diego Maradona Država: VB Jezik: angleščina, španščina, italijanščina Leto: 2019 Dolžina: 130',  Imdb Žanri: dokumentarni, biografija, športni Režija: Asif Kapadia Scenarij: Asif Kapadia Igrajo: Diego Maradona, Claudia Villafañe, Jorge Burruchaga, Dalma Maradona, Diego Maradona Sr. Ko v spletni iskalnik vpišete "mali zeleni," ena izmed najvišje rangiranih možnosti za dokončanje iskalnega niza je Maradona. Zaljubljence v najpomembnejšo postransko stvar na svetu danes navdušujejo drugi heroji v kopačkah, toda Diego Armando Maradona bo vedno "mali zeleni." Drugi so lahko vesoljci, prišleki z drugih planetov, toda "mali zeleni" je lahko le eden.  S svojim najnovejšim dokumentarcem Asif Kapadija po dveh odličnih filmih – Amy (2015) o glasbenici Amy Winehouse in Senna (2010) o dirkaču formule 1 Ayrtonu Senni – nadaljuje s pretresanjem fenomena zvezdništva in temnih plati slave. Moment, ki Kapadijine dokumentarce dela posebne in morda najbolj ločuje od ostalih tovrstnih projektov je preciznost, ali bolje rečeno občutek, s katerim Britanec uspeva iz morja posnetega, največkrat arhivskega materiala, koščke zgodbe sestaviti tako, da v njih lahko prepoznamo ljudi iz krvi in mesa. Ali drugače, Kapadia obvlada prijeme, s katerimi enodimenzionalna podoba posameznika dobi globino, širino in potrebno kompleksnost. Za razliko Senne in Amy se je Kapadia to pot lotil portretiranja še vedno živega človeka. Morda je ravno zato nekatere zmotilo, da režiser zgodbo o Maradoni konča z njegovim odhodom iz Napolija in Italije, toda ravno Maradonin posebni odnos z južnjaško prestolnico in Italijo nasploh tvori eno izmed pomembnejših, če ne najpomembnejšo čustveno nit filma. Zgodba se sicer začne v faveli Villa Fiorito v Buenos Airesu, med reveži, ki brez elektrike, vodovoda in kanalizacije sanjarijo o boljšem življenju. Maradona je prve nogometne korake naredil prav tam, na zaprašenih ulicah, s k
Crawl (2019)

Crawl (2019)

Filmski kotiček, 31. oktober 2019 ― Kaya Scodelario in Crawl (2019), Photo: Imdb Slo naslov: Plazenje Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Dolžina: 87',  Imdb Žanri: akcija, drama, grozljivka Režija: Alexandre Aja Scenarij: Michael Rasmussen, Shawn Rasmussen Igrajo: Kaya Scodelario, Barry Pepper, Ross Anderson Vse od odlične Krvave romance (Haute Tension, 2003), od francoske režiserja Alexandra Aje čakamo naslednjo klasiko žanra. Od takrat do danes je posnel pet celovečercev, vendar več ni našel formule in forme, ki bi katerega izmed njegovih filmov postavila ob bok Krvavi romanci. Vmes je sicer nanizal nekaj solidnih (rimejk Cravenove klasike The Hills Have Eyes, Horns) in zabavnih (Piranha 3D) poskusov, toda Francoz več ni dosegel takšnega nivoja.  The Crawl je novo poglavje v tej seriji, s katerim je Aja na žalost nadaljeval negativen trend in posnel enega svojih najslabših izdelkov doslej. Filma sem se lotil na krilih zmernega optimizma, s katerim so kritiki opisovali Ajino najnovejšo stvaritev. Optimizma, ki je že po pol ure filma povsem splahnel in me pustil v stanju popolne nezavzetosti, s katero sem na avtopilotu prilezel do konca filma.    Zgodba o mladi profesionalni plavalki Haley (Kaya Scodelario), ki se sredi hudega orkanskega neurja želi prepričati, da je z njenim očetom (Barry Pepper) vse v redu, mi je ponudila bore malo razlogov za zadovoljstvo in zato toliko težje razumem v povprečju solidne ocene večine ocenjevalcev. Ob takšnih filmih je razvedrilna vrednost vedno argument, s katerim lahko opravičiš nekatere stvari, toda v naslovnem primeru moji (morda pokvarjeni) senzorji niso zaznali nobenih omembe vrednih dosežkov. Igralskih, obrtnih, scenarističnih. Pozorno oko lahko že v uvodu opazi tablo, ki označuje bližino krokodiljega rezervata/farme ali nekaj podobnega. Ob hudem nalivu in poplavah ni težko predvideti, kakšna grožnja čaka našo junakinjo in njenega, kot se kasneje izkaže, pomoči potrebnega očeta. Prav tako je jasno, da bo plavalka nekje vmes m
Teret (2018)

Teret (2018)

Filmski kotiček, 29. oktober 2019 ― aka The Load Leon Lučev in Teret (2018), Photo: Imdb Slo naslov: Tovor Drugi naslovi: The Load Država: Srbija, Francija, Hrvaška  Jezik: srbščina Leto: 2018 Dolžina: 98' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Ognjen Glavonić Scenarij: Ognjen Glavonić Igrajo: Leon Lučev, Pavle Čemerikić, Tamara Krcunović, Ivan Lučev Tovor, srbskega režiserja Ognjena Glavonjića, smo lahko ujeli že na lanskem Liffu (posebna omemba žirije), še nekaj časa pa ga lahko ujamete na VOD platformi evropskega  HBO-ja. Film, ki je svojo pot začel z odmevno premiero v sklopu festivala "Cannes Directors' Fortnight," so v režiserjevi domovini mnogi označili za protisrbski in ravno zavoljo takšne kvalifikacije je verjetno bil deležen nekaj večje pozornosti, kot bi jo dobil sicer.  Glavni junak zgodbe postavljene v leto 1999, v čas NATO bombardiranja Srbije,  je Vlada (Leon Lučev), ki se po zaprtju tovarne v kateri je delal vrsto let preživlja s priložnostnimi deli. Vozniški izpit, ki ga je na pobudo pokojnega očeta naredil pred mnogimi leti, mu je zdaj prišel še kako prav. Vlada je namreč eden izmed več voznikov, ki z območij na jugu Srbije, kjer še potekajo spopadi med Srbi in Albanci, na obrobje Beograda peljejo tovornjake s skrivnostnim tovorom. Vozniki do tovornega prostora zaklenjenega z verigo nimajo dostopa, vozil ne preverja niti policija, ki v primeru  kontrole v roke dobi depešo, ki vozilu zagotavlja prosto pot. Po prispetju na cilj vozniki za opravljeno delo dobijo denar na roke. Vprašanja niso dovoljena. Denar pospraviš v žep, greš domov in čakaš na naslednjo turo. Takšna so pravila. In v teh okoliščinah se Vlada ne počuti najbolje v svoji koži.  Zakaj, verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati gledalcem iz območja nekdanje skupne države in bolje informiranim Evropejcem. Vsem ostalim, z nekaj manj znanja o konfliktih na področju bivše Jugoslavije, režiserjev pristop morda lahko ponudi nekaj dodatnega suspenza. Tovor je film, ki opozori kdo nosi odgovornost za gnusne zloč
Strip ali risoroman?

Strip ali risoroman?

Radio Študent, 29. oktober 2019 ― Decembra 2015 se je na slovenskem knjižnem tržišču pojavila založba VigeVageKnjige. Majhna založba se je odločila izdajati stripe, ki so uspešno zapolnili nišo med Forumom Ljubljana in Založbo Buch kot založbama, ki izdajata bolj avtorske stripe.

Brina: Predstava pripovedovanja, plesa, poezije in zgodovinskih spominov, kot sta plešoča Brina pred množico patriotskih borcev in prava partizanska pesem.

Kriterij.si, 25. oktober 2019 ― Brina: Predstava pripovedovanja, plesa, poezije in zgodovinskih spominov, kot sta plešoča Brina pred množico patriotskih borcev in prava partizanska pesem. Bara Kolenc: Brina Urednik Fri, 10/25/2019 - 11:28 Brina: Predstava pripovedovanja, plesa, poezije in zgodovinskih spominov, kot sta plešoča Brina pred množico patriotskih borcev in prava partizanska pesem. V Stari mestni elektrarni - Elektru Ljubljana nas je 10. oktobra 2019 Bara Kolenc v sodelovanju z Lejo Jurišić »sprejela« v kar tri prostore. V uvodu smo vstopili skozi zadnji del odra, ki ga je od sprednjega (glavnega) ločevalo platno, na katerem smo strmeli v projicirano fotografijo iz časa 2. svetovne vojne, na kateri je plesalka  Marta Paulin - Brina s svojim solo s(v)obodnim plesom vedrila partizane. V prvi prostor za platnom sta se nastopajoči med predstavo vračali, kot bi se vračali v preteklost. V drugem (prednjem) prostoru so nas pričakali, ob strani posedeni, člani tehnične ekipe, v tretji prostor pa smo se, večinoma na tla, posedli gledalci. V vse tri prostore sem se počutila sprejeto zaradi podrte četrte stene med nastopajočima, tehnično ekipo in publiko. Predstavo označujem za zelo sodobno prav zaradi organizirane sproščenosti med nami ter vidno neposredno prisotne celotne tehnične plati, ki jo je ekipa vnesla na oder. Ob tem naj opozorim na star pisalni stroj, ki je sodobne medije povezal z zgodovinskim ozadjem partizanke Brine. Z organizirano sproščenostjo mislim predvsem na številne nasmeške in iskrene navale smeha, ki sta jih, kakor tudi žganje v steklenici, »servirali« nastopajoči, na fizično prisostvovanje tonskega mojstra v enem od njunih odigranih prizorov, na neprikrito »tečnost« (angl. annoyance) Leje Jurišić ob preveliki čustvenosti ob branju Kajuhove poezije, na vpogled v njuno »zaodrje« (na odru med tehnično ekipo) in na mnoge druge značilnosti predstave, ki so me sprostile in povečale mojo zmožnost sledenja in razumevanja vseh vmes prebranih informacij. Brinino usodo pomr
še novic